Jože Gostič, prvak ljubljanske, zagrebške in dunajske državne Opere, se je rodil 5. marca 1900 v Stari Loki pri Škofji Loki. S starši se je preselil na Homec (16 km severno od Ljubljane) kot osemletni deček in s tem krajem ostal povezan do smrti. Po očetu, ki je bil orglar v krajevni cerkvi, in po materi, ki je imela zelo lep glas in je pela v cerkvenem zboru, je podedoval glasbeno nadarjenost. Po končani orglarski šoli v Ljubljani je bil tudi sam orglar na Homcu.

Leta 1921 se je vpisal na Državni konservatorij v Ljubljani in istočasno postal član zbora Opere slovenskega narodnega gledališča. 5. septembra 1929 je njegov solistični nastop v vlogi Lenskega v EVGENIJU ONJEGINU skladatelja Čajkovskega odkril velik potencial mladega tenorja. Pokazal je vse kvalitete potrebne za prvorazrednega opernega umetnika: lep, izenačen glas zadostnega obsega, popolno muzikalnost, iztanjšan smisel za interpretacijo, dobro glasbeno izobrazbo, atraktiven izgled in prepričljiv scenski nastop. Leta 1930 je diplomiral z izvrstnimi ocenami. Kot solist ljubljanske Opere je oblikoval več kot štirideset opernih in operetnih vlog od Ferranda v COSI FAN TUTTE, Almavive v SEVILJSKEM BRIVCU in Eisensteina v NETOPIRJU do Rodolfa v LA BOHEME, Massenetovega WERTHERJA in Des Grieuxa v MANON in Riccarda v PLESU V MASKAH. Imel je po sto nastopov v sezoni in se okrepil v svojem poklicu ter postal vrhunski profesionalec.

Izpopolnjevanje je nadaljeval na Dunaju pri Mariji Rado-Danielli, kjer je do popolnosti razvil pevsko tehniko. Glas se mu je okrepil in nastopil je trenutek velike Gostičeve kariere. To mu je popolnoma uspelo, ko je leta 1937 postal član, kmalu pa tudi neponovljiv in nedosegljiv prvak Opere hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu. Od prvega nastopa, ko je kot gost leta 1932 nastopil v vlogi Janka v PRODANI NEVESTI do zadnjega 12. oktobra 1963 kot Manrico v TRUBADURJU, je bil ljubljenec zagrebške publike brez primere. Ta ga je preprosto oboževala in to se je najlepše videlo na proslavi ob njegovi 30. obletnici umetniškega delovanja, ki je bila 6. junija 1959 leta, ko je nastopil v vlogi ANDRÉA CHÉNIERA. Gostič se je v Zagrebu razvil v umetnika, ki je imel pred sabo mednarodno kariero. Leta 1942 je začel gostovati v dunajski Volksoperi (Dunajski mestni Operi), od 1950 dalje pa je sodeloval z dunajsko državno Opero, leta 1951 postal njen stalni član za deset let.

Držal se je pravila in odpel tisto, kar je bilo primerno njegovi starosti in tako postal dramski tenor, pri tem pa ohranil svetlo barvo glasu in mehak mezza voce, ki je njegovim kreacijam Parsifala, PORINA hrvatskega skladatelja Vatroslava Lisinskega, Cavaradossija v TOSCI, Hermana v PIKOVI DAMI, Don Joséja v CARMEN, Radamesa v AIDI, Manrica v DON CARLOSU, Florestana v FIDELIJU in najvažnejši – OTELLA dajalo dramsko moč pa tudi človeško toplino. To je njegovo vzorno muziciranje preoblikovalo v izjemno glasbeno - scensko osebnost in v dragocenega sodelavca velikih dirigentov in pevcev. Vedrina in smisel za humor sta ga naredila za nepozabnega igralca kultnega lika - Miće v hrvaški operni stvaritvi, v ERU Z ONEGA SVETA. Jakov Gotovac mu je priznaval enkratnost v upodobitvi njegovega Miće in mu je bil za to iskreno hvaležen. Kreacija LOHENGRINA v dunajski državni operi je Gostiču na dvojni premieri tega dela, leta 1951 pod taktirko Clemensa Kraussa in v režiji Rudolfa Hartmanna, ki so jo primerjali z nesmrtno stvaritvijo Lea Slezaka, odprla pot k vrhuncu v karieri - glavni vlogi Midasa v svetovni praizvedbi zadnje opere Richarda Straussa DANAJINA LJUBEZEN na Salzburških svečanih igrah 14. avgusta 1952. Midasa je pel tudi na premieri opere na Dunaju in v Scali ter na gostovanjih dunajskega opernega ansambla v veliki Operi v Parizu. Na dunajski državni Operi je bil Dick Johnson na premieri Puccinijevega DEKLETA Z ZAHODA in Bacchus v Straussovi ARIADNI NA NAXOSU.

Gostič je postal umetnik evropskega ugleda in začel gostovati v drugih državah, najpogosteje v Španiji in v Italiji, predvsem kot Lohengrin. Njegov Lohengrin je s harmoničnim stapljanjem božanskega in človeškega posebej navdušil publiko Teatra del Liceo v Barceloni, kjer so mu podelili posebno nagrado. Nastopil je tudi v Covent Gardnu na premieri BORISA GODUNOVA leta 1958, gostoval pa je tudi v Pragi, Dresdnu, Berlinu, Hamburgu, Atenah in v drugih evropskih mestih. Bil je znamenit interpret Verdijevega in Mozartovega REQUIEMA in Beethovnove DEVETE SIMFONIJE.

Sto trinajst glavnih vlog, samo v Zagrebu okrog tisoč nastopov, v dunajski državni Operi 260, velik glasbeni talent, pregovorna glasbena in človeška zanesljivost in stalni visoki umetniški nivo v teku celotne kariere so Gostiča naredile za steber zagrebške Opere v njeni zlati dobi in s povsem prepričljivimi besedami velikega dirigenta Karla Böhma: takšnega pevca danes ni več.

Gostič je tudi domačemu kraju Homcu, kamor se je rad vračal s svojih številnih gostovanj, pa tudi širnemu okolišu, zlasti za praznike, prinašal in posredoval žlahtno pesem duha. Božič, novo leto, velika noč in sv. Ana so bili prazniki, ob katerih je Gostič pel v homški župnijski cerkvi, za sv. Ano pa skoraj brez izjeme v čudoviti baročni cerkvi sv. Ane v Tunjicah. Tem terminom je celo podrejal datume svojih gostovanj v tujini. Starejši domačini se ga spominjajo z nastopov v kulturnem domu v Radomljah kot tudi po številnih radijskih oddajah. Na pol odrasli otroci tistega časa se ga spominjajo tudi po tem, da je priskrbel karte v ljubljanski operi takrat, ko je pel na ljubljanskih opernih deskah Era z onega sveta, v operah Lohengrin, Tosca, Carmen, Othelo. Primerna oddolžitev velikemu umetniku in rojaku jožetu Gostiču, je bilo poimenovanje ulice z njegovim imenom na Homcu in v Nožicah. Po tej poti se je namreč večkrat sprehodil, se rad ustavil za besedo, dve ob sovaščanih in ljudje so rekli: Pepe je spet doma. Jože Gostič je umrl v Ljubljani, 25. decembra 1963.

Marija Barbieri

Slovesnosti v spomin na tenorista Jožeta Gostiča, imenovane Gostičevi dnevi, ohranjajo spomin na našega rojaka, svetovno znanega opernega umetnika Jožeta Gostiča s prireditvami, ki potekajo v opernih hišah in krajih povezanih z njegovim življenjem in delom, nastali pa so na pobudo prof. Vladimirja Kranjčevića, ravnatelja Opere HNK Zagreb.

Močan poudarek in visoko kvaliteto so dosegle že ob svojem začetku leta 2000, ob počastitvi 100. obletnice Gostičevega rojstva. Spomin na umetnika je zaživel na raznovrstnih prireditvah in koncertih v Sloveniji in na Hrvaškem, pred njegovo domačijo je bil odkrit doprsni kip, izdana je bila dvojna zgoščenka s posnetki Gostičevih nastopov, vrhunec pa predstavlja izčrpna, vsebinsko zaokrožena monografija. Na koncertih, ki spremljajo Gostičeve dneve, so doslej sodelovali vrhunski slovenski in hrvaški umetniki vseh generacij, od dragocenega, z nostalgijo obarvanega nastopa nekdanjega Gostičevega odrskega kolega Tomislava Neralića, prek zrelih kreacij umetnikov, ki so si dandanes utrdili ugled doma in v tujini, do tistih, ki so šele začeli okušati čar opernega gledališča.

Spored jubilejnih 25. Gostičevih dnevov pripravlja Kulturno društvo Jože Gostič Homec skupaj z Društvom prijateljev zagrebške Opere, SNG Opera in balet Ljubljana in Opero HNK Zagreb v preteklih letih pa so sodelovali še: Kulturno-prosvetno društvo Slovenski dom iz Zagreba, SNG Opera-balet Maribor, Opera HNK Split ter Opera HNK Ivana pl. Zajca Reka. Vrsto let sta nam širšo paleto Gostičevega pevskega dela predstavljala zbor in orkester Consortium musicum v Slovenski filharmoniji, pri spominski sv. maši pa Slovenski komorni zbor in zbor Consortium musicum, vsi pod dirigentskim vodstvom dr. Mirka Cudermana. Slovenskim zborom pa se zadnja leta pridružuje zbor Cantores sancti Marci, oratorijski zbor cerkve sv. Marka na Gornjem gradu v Zagrebu, ki ga vodi zborovodja Jurica Petar Petrač.

Pokrovitelj prireditev v Sloveniji je Občina Domžale.

V nedeljo, 9. februarja 2020, se je od nas poslovil naš dragi prijatelj prof. Vladimir Kranjčević. Pobudnik in gonilna sila Gostičevih dni je bil eden od uglednih dirigentov, katerega umetniško delo je zaznamovalo drugo polovico 20. stoletja, pri čemer pa je na glasbenem področju deloval tudi širše.

Bogat repertoar, ki ga je tekom svoje glasbene kariere ustvaril z ansambli, ki jih je vodil ali sodeloval in z njimi poustvaril pomembna dela hrvaške in svetovne glasbene literature, je ustvaril kot šef-dirigent Komornega orkestra Vatroslav Lisinski, Zbora HRT, Zagrebških madrigalistov, Simfoničnega orkestra HRT, Glasbene produkcije RTB in Komorne opere v Zagrebu.

Ko je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prevzel Akademski zbor Ivan Goran Kovačić, ga je hitro popeljal do visokega kvalitetnega nivoja, ki so ga iskali tudi izven meja takratne države, saj so lahko izvajali tudi najzahtevnejša dela iz svetovne vokalno-instrumentalne zakladnice.

Svoje delo na področju zborovske glasbe je zaokrožil ravno z dolgoletnim sodelovanjem s Slovenskim komornim zborom, današnjim Zborom Slovenske filharmonije, s katerim je od leta 1995 ustvaril niz koncertov v Sloveniji in na Hrvaškem in posnel deset zgoščenk s skupnim naslovom Antologija hrvaške zborovske glasbe, s čimer je z našim zborom ustvaril edinstven podvig, ki omogoča trajni vpogled v resnično vrednost hrvaške zborovske glasbe.

Ob neprestanem in dinamičnem umetniškem delovanju je delal tudi kot pedagog in bil mentor stotim diplomantom Akademije za glasbo v Zagrebu, bil je dolgoletni direktor Glasbene šole Vatroslava Lisinskega v Zagrebu, utemeljitelj, umetniški vodja in ravnatelj Varaždinskih baročnih večerov ter ravnatelj Opere HNK v Zagrebu, v Sloveniji pa je zasnoval in soustvarjal prireditve v spomin na opernega pevca Jožeta Gostiča - Gostičeve dneve.

Na znamenitem koncertu ob 100. obletnici rojstva Jožeta Gostiča je leta 2000 v cerkvi na Homcu združil velike hrvaške in slovenske operne umetnike, sledili pa so Slavnostni koncerti opernih solistov Opere HNK Zagreb ter SNG Opera in balet Ljubljana v Kulturnem domu Franca Bernika v Domžalah.